Požig

Zgodovina naše zahodne meje in Primorske je boleca. Mnogokrat spregledana in preveckrat poenostavljena. Požig Narodnega doma je bil le zacetek krute poti. Narodni dom v Trstu je bil italijanskim nacionalistom in fašistom trn v peti, saj je bil mocan simbol slovenske navzocnosti v mestnem središcu. Zato so ga leta 1920 požgali in unicili. Lahko recemo, da je bil to zacetek fašizma v Evropi, ki nam je v nadaljevanju odvzel slovenska besedo in širše clovekove pravice. Istega leta je za nas tako usodna Rapalska pogodba zacrtala novo mejo, ki je od matice odtrgala cetrtino narodovega telesa. Dokumentarni film osvetljuje stoletje v katerem so se bolece spreminjale usode ljudi na Primorskem. Gre za obdobje fašisticnega pritiska pred drugo svetovno vojno, med in po njej. Film interpretira cas težkih, nasilnih, krvavih in upornih let, ki kljub padcu nekoc tako spornih meja, še danes ni pomirjen. Skozi usode posameznikov potujemo od Bazoviških žrtev leta 1930, do drugega tržaškega procesa leta 1941, fašisticne in nacisticne okupacije, taborišc, usmrtitev v Rižarni in do povojne vzpostavitve nove slovensko italijanske meje. Upor proti raznarodovanju je bil pogumen in za mnoge tudi poguben. Tone Kralj je sredi najvecjega pritiska fašistov drzno poslikal na desetine slovenskih cerkva s subverzivno antifašisticno govorico, skladatelj Lojze Bratuž je zaradi pete slovenske besede umrl, številno civilno prebivalstvo je ostalo brez družin in domov. Fašizem je iz Evrope naredil svetovno klavnico. Požig Narodnega doma je bila zacetna iskra v pogromu nad drugacnimi. Vprašanje, ki ga izpostavlja film je, zakaj je takrat toliko ljudi po vsej Evropi zacelo verjeti, da fašizem pomeni boljši svet in zakaj je sosed sosedu sovrag. V casu današnjih nestrpnosti, nacionalizmov in netolerantnosti moramo na to vprašanje vedno na novo opozarjati. Kajti brez spoštovanja drugega boljšega sveta ni.